Novice

kritike in recenzije

Psychobitch (2019)

Psychobitch (2019)

Filmski kotiček, 8. april 2020 ― Jonas Tidemann & Elli Müller Osborne in Psychobitch (2019) Slovenski naslov: - Država: Norveška Jezik: norveščina Leto: 2019 Žanri: drama, romantični Dolžina: 109 ',  Imdb Režija: Martin Lund Scenarij: Martin Lund Igrajo: Jonas Tidemann, Elli Müller Osborne, Henrik Rafaelsen, Jannike Kruse Marius (Jonas Tildemann) je dober dečko. Vzoren učenec in do vseh spoštljiv mladenič, s katerim so zadovoljni njegovi starši in učitelji. 15-letnik je eden tistih, ki že ima začrtano pot: ve kje bo nadaljeval šolanje in kaj želi početi v prihodnosti. Pogruntal ni samo še tega, kako osvojiti srce sošolke Leje, ki ga že lep čas močno privlači. Prve seksualne izkušnje so tema, ki okupira fante v tej fazi odraščanja – o tem pogosto razmišljajo, se zafrkavajo in kujejo smele načrte. Marius ni izjema, vendar njegove delnice pri puncah po prepričanju sošolcev ne kotirajo prav visoko. Uporniška Frida (Elli R.M. Osbourne) je na drugi strani pravo nasprotje svojih sovrstnikov. Zavoljo ekscesnega obnašanja in psihičnih težav je postala izobčenka, s katero nihče ne zna vzpostaviti stika. Načrtov za prihodnost nima in se ves čas upira učiteljem in psihologom, ki jo poskušajo vrniti v korito normalnosti. Pobudo za šolski projekt učenja v parih je sprožil Marius in učitelji so mu v skladu z njegovo reputacijo za učno partnerko dodelili Frido. Po začetnih nesporazumih se Marius in Frida iz dneva v dan bolje razumeta in fant na problematično sošolko postopoma začne gledati z drugačnimi očmi. Psychobitch je najstniška romantična drama, ki sicer obkljuka večino standardnih rom-kom klišejev, od klasičnega zapleta, do srečnega konca na maturantskem plesu, vendar film kljub temu te železne motive obravnava z dovolj svežine in prepričljivosti. Vse kar se godi junakom deluje kredibilno do te mere, da med ogledom nisem čutil potrebe po povpraševanju večine dejanj in posledic, ki zgodbo ženejo naprej. Norveški režiser in scenarist Martin Lund (o njegovem drugem celovečercu The Almos

Epidemija in prostor uprizarjanja

Kriterij.si, 7. april 2020 ― Epidemija in prostor uprizarjanja Post-koronsko gledališče Urednik Tue, 04/07/2020 - 12:42 Epidemija in prostor uprizarjanja Epidemija novega koronavirusa je drugi veliki dogodek v enaindvajsetem stoletju, zdi pa se, da ima veliko večje geopolitične posledice in posledice za razvoj družbe nadzora kot prvi. Napad na dvojčka je sprožil večdesetletno ravnanje Bližnjega vzhoda z zemljo, prispeval je k razvoju sodobnih tehnologij nadzora ter zacementiral in pospešil dojemanje razlike med Zahodom in Vzhodom, razmerja med notranjim in zunanjim, tema starima kategorijama, trenutna epidemija pa bo najbrž stanje znova malo premešala, še bolj pa ga utrdila. V teh dneh se zdi, da nas večina pričakuje bodisi čimprejšnjo opustitev sprejetih ukrepov bodisi njihovo zaostrovanje in nekakšno dosmrtno karanteno. Morda pa je najverjetnejša možnost nekje vmes. Če se razmere v Sloveniji ne bi zaostrovale, bi lahko zaradi razlogov, ki jih navaja dr. Alojz Ihan, denimo geografske členjenosti in »discipliniranosti« prebivalstva, razmeroma hitro lahko začeli opuščati nekatere ukrepe, a to nikakor ne pomeni, da bo način življenja, ki ga poznamo, obstal. Viralnost in globalnost virusa sta tiho prišepetavanje v ozadju zavesti, da smo končno zares, ne zgolj v abstraktnih zamislih, postali globalna vas, prestavili v sfero očitnosti in obvezujoče aktualnosti. Novoveški instrumentalni um, ki je osvojil celine, se zagrizel globoko v morja ter zakorakal v vesolje, vzpostavil režim pogleda v prej pogledu nedostopna območja – o čemer je pisal Paolo Virillio –, je zdaj soočen z nevarnostjo nevidnega; osvojitev markosfere, pomikanje meja, je omogočila večjo prepustnost na mejah mikrosveta. Obsedeni s pogledom in sterilnostjo se bomo težko znebili strahu pred kužnim in nevidnim. S tem pa se bo najbrž spreminjala tudi podoba množične kulture. Kaj so njena osrednja mesta: nakupovalno središče, prireditvena dvorana in stadion. Nakupovalno središče s kinokompleksi za večje oglede projekcij, dvorane za
Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen

Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen

Kriterij.si, 6. april 2020 ― Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen Post-koronsko gledališče Urednik Mon, 04/06/2020 - 20:58 Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen * Zdravo. Berite slednje kot tok misli, občutij, vprašanj in šal. Dogaja se med, z mislijo po. * Gledališče je bilo, gledališče je in gledališče bo. Gledališče ne čaka po, gledališče se dogaja zdaj. Gledališče se ne bo spremenilo, gledališče bo preživelo takšno, kot je, in postdisciplinarno živelo naprej. Več sprememb je v politikah obstajanja. Gledališki nomadizem se je ustavil, rezidence v tujini niso več namenjene tujcem, rezidence bodo postale ulice. Mednarodni gledališki festivali pa bodo postali lokal(n)i. Najbolj razmišljam o politikah prostorov, odra in sob, politiki javnega in politiki intimnega. Kje, če nimam odra ali studia, sploh lahko obstajam? Komu ostaja prostor, prostor praznine, ki ga ima privilegij zapolniti? Poljska pisateljica Olga Tokarczuk v knjigi Beguni zapiše, da prav nestalnost, mobilnost in iluzornost pomenijo biti civiliziran. Potovanja in mednarodna sodelovanja, festivali in gledanje predstav tujih umetnikov v živo, vse to je amputirano. Čas je, da spoznamo sosede. V sosednji sobi kolega umetnik pripravlja predstavo, ki nazorno prikaže, kako se tiska pravi denar, s pravim tiskalnikom, povsem legalno. Naivno je preizkusil tudi skeniranje in tiskanje denarja z navadnim tiskalnikom. Tiskalniki imajo sedaj sistematsko funkcijo, pri skeniranju in tiskanju denarja prek natisnjenega denarja piše: money-maker. Za inspiracijo in raziskavo gleda film nizozemskega umetnika Renza Martensa »Enjoy Poverty«, ki uči revne, kako za denar izkoristiti svoj največji vir: revščino. Kolega umetnik se trenutno bolj ukvarja s tem, kaj umetnost napravi, kot kaj pove. Tako bo prva predstava takoj po, točno ta, z naslovom: We make money not art.   CUT.   Druga soba je prehodna soba. Kolektiv amaterskih dataistov je sklenil, da bo uporabil informativen potencial arhivskih gl

Govorica kot predmet

Kriterij.si, 5. april 2020 ― Govorica kot predmet Kolektiv Beton Ltd. - predstave, metodologije, analize Urednik Sun, 04/05/2020 - 21:04 Govorica kot predmet: raziskovalna metodologija v predstavah Beton Ltd. Zdi se, da je predmet govorice – bodisi v jezikovni ali gibalni različici – neka najsplošnejša skupna točka predstav kolektiva Beton Ltd., pri čemer se ta predmet tesno povezuje z logiko njegovega delovnega postopka. Kolektiv predstave najpogosteje gradi na podlagi apropriacije in sopostavitve govoric ter koreografij iz različnih, predvsem tudi vsakodnevnih registrov, kontekstov in porekel. V članku se bom osredotočila na oris osnovne delovne metodologije na podlagi prvih treh predstav, saj menim, da je značilni pristop in pozicijo kolektiva najbolj ustrezno razbrati natanko v bolj formativnem obdobju. Prva predstava kolektiva iz leta 2010, naslovljena Tam daleč stran: uvod v ego-logijo, je na primer gradila na sopostavitvi koreografskega izseka iz vsakdana človeške živali in živalske vrste polarnega medveda v skupnem okviru nekakšne kvazietnografske raziskave. V primeru človeške živali je ta kvazietnografski okvir vzpostavljen z voice-over naracijo, ki našteva statistične podatke, medtem ko telesa na odru izvajajo koreografijo vsakodnevnih aktivnosti in repetitivnih rutin anonimnih predstavnikov človeške vrste zahodnega sveta. Pri živalski vrsti polarnega medveda – ta pomeni tudi izhodišče za minimalistično referiranje na področja ekološke krize, globalnega segrevanja, onesnaženosti in zmanjševanja naravnih virov, biotske raznovrstnosti itn. –, pa je ta okvir vzpostavljen z apropriacijo uveljavljenega naravoslovno-dokumentarističnega diskurza. Ponekod pretirano poetična različica 'nevtralnega' pripovedovalskega glasu, ki, kot običajno, pojasnjuje vizualni posnetek dogajanja, je v tem primeru ravno tako pospremljena z gibanjem performerjev, ki uprizarjajo vsakodnevno koreografijo polarnih medvedov. Podobna strategija se pojavi tudi v drugih predstavah kolektiva. Predstava Rečem

Temporalnost in levičarska melanholija v predstavi Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli

Kriterij.si, 5. april 2020 ― Temporalnost in levičarska melanholija v predstavi Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli Kolektiv Beton Ltd. - predstave, metodologije, analize Urednik Sun, 04/05/2020 - 21:03 Temporalnost in levičarska melanholija v predstavi Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli Beton Ltd. V prispevku, osredotočenem na splošno delovno metodologijo v prvih predstavah Beton Ltd., sem predlagala, da je slednjo mogoče razumeti kot apropriacijo in sopostavljanje različnih tipov diskurzov, ki se praviloma – pogosto tudi sočasno – gibljejo na dveh referenčnih terenih. Na eni strani je to zastavljena tematika, ki jo kolektiv v posamezni predstavi obravnava, raziskuje, tematizira, na drugi pa je to umetniški kontekst z vsemi spremljajočimi diskurzi v njegovem središču ali na njegovih robovih. Kot sem ravno tako predlagala, kolektiv svoj položaj gradi z apropriacijo in dekontekstualizacijo posameznega diskurza in njihovega sopostavljanja, hkrati pa s sopostavljanjem raznolikih medijev posredovanja tega diskurza (govorjeno/uprizorjeno, vizualni ali zvočni posnetki, kostumografija in scenografija, koreografija, glasba itn.). Splošno metodologijo kolektiva bi skratka lahko mislili kot kolažiranje ali montažo – učinkuje bolj kot variacija filmske montaže, kakor kolaž ali montaža v okviru upodabljajočih umetnosti. Kolažiranje/montaža v kontekstu uporabljajočih umetnosti namreč različne časovnosti in prostorskosti privede na enotno (slikovno) površino: tehnika ni v prvi vrsti orodje za vzpostavljanje iluzije časovnega poteka in/oziroma naracije, ampak je namenjena predvsem vzpostavljanju učinka nekakšne bolj ali manj shizofrene hetero-temporalnosti. Ni naključje, da se ta zgodovinsko pojavi in razširi na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ki je s tehnološkimi, ekonomskimi, političnimi in socialnimi spremembami pospešilo natanko izkušnjo soobstoječih izključujočih se temporalnosti. Najočitneje na primer soobstoj temporalnosti, ki je vezana na naravne ciklično menjavajoče se ritme, li
Vivarium (2019)

Vivarium (2019)

Filmski kotiček, 5. april 2020 ― Jesse Eisenberg and Imogen Poots in Vivarium (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: Irska, Danska, Belgija Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: grozljivka, misterij, zf  Dolžina: 97',  Imdb  Režija: Lorcan Finnegan Scenarij: Lorcan Finnegan, Garret Shanley Igrajo: Imogen Poots, Danielle Ryan, Eanna Hardwicke, Senan Jennings Vivarij je beseda, s katero označujemo zaprt življenjski prostor z zemljo, vodo in rastlinjem, v katerem običajno vzgajamo rastline, kopenske in vodne živali, ali kombinacijo vsega naštetega. Vivarij je, kakorkoli obrneš, nasprotje občutka svobode, ki ga vsak živi organizem lahko izkusi, ko ni omejen, oziroma ujet v prostor ograjen s takšnimi nepremagljivimi ovirami. Gemma (Imogen Poots) in Tom (Jesse Eisenberg) sanjarita o idiličnem življenju v hiški v predmestju in ravnokar vstopata v tisto najbolj pomembno fazo, ko je dejansko potrebno preudarno izbrati hišo v predmestju. Zato tudi vstopita v prodajni salon korporacije, ki je v predmestju zgradila popolnoma novo naselje družinskih hiš, ki jih zdaj ponujajo zainteresiranim kupcem. Gemmaa in Tom bi morda lahko več pozornosti namenila rahlem nelagodju, ki sta ga začutila ob prvem stiku z dokaj čudnim, izumetničenim predstavnikom podjetja, ki jim je ponudil brezplačen ogled hiš(e) v novem naselju, ki se bojda zelo hitro prodajajo. Kajti kmalu po prihodu v veliko naselje srhljivo identičnih zelenih hišk sta najbrž že čutila, da življenje v tako sterilnem okolju ni prava izbira. In ravno ko sta se pripravljala stopiti do prodajalca in se mu zahvaliti za njegov čas, je ta izginil. Na tej točki naša junaka še ne vesta, da sta ujeta v nekakšen vivarij, iz katerega ne bosta znala najti izhoda, saj se bo vsak poskus odhoda končal na izhodiščni točki, pred hišo, ki sta si jo ogledala. Vivarij je drugi celovečerec Lorcana Finnegana, s katerim je Irec nadgradil pred osmimi leti posneti kratki film Foxes. Finneganova vizija in scenarij sta očitno prepričala Imogen Poots in J
še novic